Nekoč, zelo davno, sem verjel v vsemogočno, vseprisotno, strogo ampak pravično nadnaravno bitje. Moj odnos do tega nadnaravnega bitja je bil tak kot se spodobi za tovrstne odnose - mešanica skrbi in strahu na eni strani ter občudovanja in sreče na drugi strani. Kako ne bi, če je ta star moški z dolgo brado sleherni trenutek mojega življenja z nebes opazoval vsako moje dejanje, ga ocenjeval, tehtal in zabeležil v zvezek poleg imen ostalih milijonov otrok tega sveta. Pravim z nebes, čeprav sem vedel, da možakar živi v daljni deželi na severu vendar sem še kot majhen otrok vedel, da se s zemlje ne vidi cela zemlja, z nebes pa. OK, zdaj lahko ugovarjate ampak vera je vera in v veri detajli niso pomembni. Pomembno je, da vse špila brez kančka dvoma. Tega možakarja nisem nikoli srečal v živo. Tudi nisem srečal ali slišal za koga, ki ga je srečal v živo. Vendar se je vsako leto, bolje rečeno, čisto na koncu leta, pod novoletno smreko znašlo njegovo darilo, kar je bil več kot jasen dokaz o njegovem obstoju. In, da ne bo pomote, pod vsemi novoletnimi smrekami so se vsem otrokom tega sveta točno v isti noči pojavila darila tega, zares vsemogočega bitja. Tako sem takrat verjel. Globoko, iskreno, ...
Nekoč, par let po tistem zgoraj, sem preprosto nehal verjeti v to vsemogočno bitje. Pa ne zato, ker mi je nekdo rekel, da ta ne obstaja. To so mi nekateri prijatelji povedali že prej (ne mislite valjda, da smo vsi nehali verjeti istočasno) pa sem vseeno verjel naprej. Veste kako je s tem, vera je vera in ni močnejše sile od samoprevare in sladkosti življenja v utvarah. Pa sem vseeno v nekem trenutku enostavno nehal verjeti. Verjetno celotna zgodba ni več pasala v mojo miselno matrico, mogoče je šlo za določeno stopnjo zrelosti ali kaj drugega. Odraščanje pa take fore. Ne rečem, da kljub vsemu nisem še naprej, vsakič znova, pod novoletno smreko dobil "njegovega" darila. Sem, in še danes ga. In še danes se še vedno veselim te luštne ljudske folklore.
Ne poznam nobene odrasle osebe, ki ni šla skozi podobno zgodbo. Predvidevam, in upam, da se ne motim, da čisto vsak človek prej ali slej pride, sam od sebe, do spoznanja, da je Dedek Mraz mit in ne resnična osebnost. To gre nekako z roko v roki z odraščanjem, dozorevanjem. Kaj bi rekli, če bi srečali odraslo osebo, ki iz srca verjame v Dedka Mraza, to najbolj vsemogočno nadnaravno bitje svojega otroštva?
OK, priznam, po tem, ko sem nehal verjeti v to specifično nadnaravno bitje, sem še vedno malenkost verjel v vampirje, volkodlake in Drakulo. Večinoma čisto malo, po vsaki srhljivki na televizija pa malo bolj. Ampak tudi to me je s časom minilo.
S časom, mnogo kasneje, sem opazil zanimiv pojav (pa ne, da se je ta pojavil ravno takrat, le jaz sem ga takrat opazil). Veliko odraslih oseb, taistih, ki so zavrnili obstoj Dedka Mraza, vampirje, volkodlake in kar se da ostalih nadnaravnih bitij kot absurdne in smešne, je sprejelo za resnične bogove, angele, hudiče, ... Skratka, eno vero so zavrnili kot nesmiselno (nezrelo, infantilno) in sprejeli drugo vero kot življenjsko dejstvo. Eno nadnaravno bitje so zavrnili, drugo sprejeli. Čeprav sta si na nek način podobna. Oba sta vseprisotna, vsemogočna, ocenjujoča, oba imata brado in sta moška, en leti na saneh drugi hodi po vodi, ...
Verjeti pomeni vzeti za resnično dejstvo, ki ga ne znamo ali ne moremo dokazati. Verjamemo vsi, ta mehanizem je del naše duševnosti. Ko zbolim, grem k zdravniku, ker verjamem, da mi bo pomagal, čeprav tega ne morem niti znam dokazati. Ravno tako verjamem, da je pristojna inštitucija zadosti dobro izobrazila zdravnika, da mi bo pomagal. Tudi tega ne znam dokazati, zato lahko rečem le, da v to verjamem. Enako bi rekel za zdravila, ki mi jih bo predpisal. Pa še marsikaj bi lahko naštel. Vem pa, da si je moj prijatelj včeraj skuhal kavo. Temu ne morem reči, da verjamem, ker to vem, sem to videl in znam dokazati. Stvarem, ki jih zares vemo, ne moremo reči, da v njih verjamemo.
Verovati pomeni verjeti v nadnaravna bitja, bogove, božanstva, demone, angele, viline, ipd. Ste mogoče slišali za verstvo, ki časti Aspirin ali stetoskop? Ali obstaja cerkev v kateri se lahko pomolim sredstvu za zmanjšanje prostate? Prosim, sporočite mi naslov, rad bi opravil kakšno molitev v tej cerkvi.
Zgodovina verstev je tudi zgodovina darovanj. Pogosto žrtvovanj. Tudi človeških življenj. Verska literatura je polna tovrstnih opisov. Dedka Mraza, edino nadnaravno bitje, ki nam je v življenju nekaj dalo, smo zamenjali za nadnaravno bitje, ki nam bo nekaj naredilo samo, če si to naredimo sami, ter nas bo scvrlo v peklu, če v to in ostale njegove besede ne verjamemo.
Razmišljam kaj bi se zgodilo, če bi v neki fazi dozorevanja ljudje nehali verjeti v bogove in začeli verjeti v Dedka Mraza in ne obratno, kot se to ponavadi zgodi? Koliko ljudi bi v preteklosti umrlo, ker so zavrnili boga, ki jim je enkrat na leto nekaj podaril? Veste vi?
