Zavest

Zavest je brezmejna, čista, neskončna. Zavest je področje vseh možnosti in vseh naravnih zakonov. Če bi poskušali zavest omejiti tako, da, npr. omejimo tisto, kar nam ni všeč, bi zavest izginila. Zavesti preprosto ni možno omejiti. Zavest je vse in nič. Če bi bila samo "vse" ali samo "nič", potem ne bi bila zavest, ker bi bila omejena. Na koncu koncev sta tudi "vse" ali "nič" zgolj produkta zavesti, tako kot katerakoli druga beseda ali misel. Zavesti ne moremo videti, čutiti ali doživeti. Vse to so dogodki, ki izvirajo iz zavesti in so zgolj njen simptom. Zveni nesmiselno? Meni je taka ideja o zavesti všeč zaradi svoje preprostosti in jasnosti. Ta ideja o potencialu in neizbežnosti različnosti, ki je integrirana v naravo skozi zavest, mi na nek način pojasnjuje večino sveta okoli mene. Ne spomnim se, kdaj sem prvič v življenju slišal za to idejo. Dejstvo je, da je nikoli nisem pozabil.

Znanstveniki so že zdavnaj ugotovili, da določenih fizikalnih pojavov ni možno razložiti. Enostavno se izmikajo analitično logičnemu umu. Lahko bi rekli, da se narava malo heca s človekom. Veliki Albert Einstein je menil, da obstaja neka določena inteligenca, ki se zrcali skozi naravo. Izgleda, da se ta inteligenca nekako izmika dokončnim razlagam, kar je neskončni izziv za znanstvenike in enako tako največji dokaz o obstoju stvarnika za vernike. Očitno je vse samo stvar razlage oz. pristopa. Kar je za ene začetek avanture, je za druge konec.

Če iz zavesti lahko nastane vse, tako materija kot ideja oz. misel, potem je logično, ali vsaj pričakovano, da iz zavesti nastanejo tudi vse možne variacije človeških oblik oz. lastnosti. Ste kdaj pomislili, da bi človeštvo na nek način poskušalo izkoreniniti človeško zlobo, ljubosumje, laž, pohlep, ...? No, potem se vprašajte, zakaj se v vsej človeški zgodovini to še ni zgodilo. Saj smo inteligentna bitja in se praktično vsi strinjamo, da so to precej škodljive človeške lastnosti, ki človeštvu prej škodujejo kot koristijo. Gre za to, da omenjene lastnosti izvirajo iz zavesti, ki je ne moremo, in je nikoli ne bomo mogli, omejiti. Te lastnosti niso le črke na papirju, ki jih lahko zradiramo in ne obstajajo več. Skozi vso zgodovino človeštva bodo obstajale in ne bodo izginile niti takrat, ko človeka ne bo več. Skozi vso zgodovino in prihodnost človeštva, ne glede na deželo ali kontinent, bomo našli manjše ali večje Hitlerje, Staline, Putine ampak tudi Gandije, Einsteine, Matere Tereze ... In seveda, nešteto kombinacij teh in ostalih.

Vse skupaj ne pomeni, da se moramo prepustiti in sprijazniti s tem dejstvom. Če se srečamo s pohlepno osebo se ji lahko upremo, jo lahko zapustimo ali se kako drugače izognemo škodljivosti njenega pohlepa. Ampak, kaj lahko naredimo, če pohlep postane stalnica neke družbe? Kaj naredimo, če ta pohlep namreč, po tihem postane družbeno sprejemljiv, nikjer zapisan, nikjer deklariran ali javno sprejet pa vendarle vseprisoten? 

Teorija zavesti pravi, da je vse možno. Taisto trdi tudi kapitalizem. Vendar je kapitalizem usmerjen v profit, tako da izjava, da je vse možno v kontekstu kapitalizma pomeni, da je vse možno dokler ljudje kupujejo, trošijo. Preostanek v besedi "vse" kapitalizma ne zanima. "Vse" pri zavesti je mnogo širše od "vse" pri kapitalizmu. Kajti "vse" pri zavesti vključuje tudi kupovati manj ali pa nič. In vsi to vemo, vsem je to jasno kot beli dan. Pa vseeno kupujemo in zapravljamo, besno, do iznemoglosti. 

In spet, teorija zavesti pomeni, da je vse možno. Tako je možno tudi, da se zavedamo škodljivosti naših početij. Možno je tudi izpeljati družbeni sistem, ki se bo učinkovito uprl, preprečil ali vsaj zadosti omilil škodljivosti pohlepa, nevoščljivosti, povzpetnosti ipd. Zavest vse to omogoča, nič ni prepovedano ali neželeno. Vendar ...

V vsakem trenutku imamo možnost izbire. Prazno plastenko vode lahko vržemo skozi okno avtomobila na cesto ali ne. Stvar je, hm, naše zavesti ali nam bo to dovolila ali ne. In evo, prišli smo do drugačne definicije iste besede ali vsaj do nepravilne uporabe iste besede. Tudi tukaj gre, tako kot ponavadi v lajfu, za privid. Če v tem primeru rečemo, da je odločitev o vrženi plastenki stvar zavesti, potem odgovornost za to dejanje pripišemo nepravemu osebku (če lahko tako rečem zavesti). Potem tudi lahko rečemo, da je vseeno kaj bomo naredili s plastenko, ker nam zavest dovoljuje vse možnosti. Vendar to ne drži, preprosto zato, ker zavest ne odloča, to ni prava narava zavesti. Zavest ustvarja ampak odločamo mi. Dilema ali naj vržemo plastenko ni stvar zavesti ampak zavedanja. To pa ni isto. Zavedanje je stvar našega premisleka, naše odgovornosti, odločitve v kakšnem svetu želimo živeti. Zavedanje ne pride samo od sebe. Čeprav včasih pride kot strela iz jasnega, je rezultat nekega miselnega procesa, ki včasih traja dlje časa. Zavedanje je stvar uma, predvsem časa, ki smo si ga vzeli za razmislek. Zavedanje je tisto, kar nas ločuje od preostanka živega sveta. 

Kapitalizem ne želi, da bi se zavedali. Zato danes prevladuje mnenje (posebej v ti. razvitih deželah zahoda), da je edini kakovostni šolski sistem tisti, ki razbremenjuje otroke popolnoma neuporabnih predmetov kot so književnost, zemljepis, umetnost ipd.. Kapitalizem nas tega uči. Zato danes v najbogatejši državi tretjega sveta študentje prestižnih univerz po končanem študiju znajo zaslužiti milijone dolarjev ob enem pa trdijo, da je Afrika glavno mesto Evrope in, da je četrt ure enako petindvajset minut. In potem, nekega dne, eden od njih postane predsednik taiste države in celemu svetu predlaga, da bi si namesto vakcine v žilo stisnili sredstvo za čiščenje posode. 

Iz zavesti lahko nastane vse. Tako pravijo starodavni spisi. Ključno za vse nas skupaj ni, ali bo in kaj bo nastalo, ampak kako se bomo odločali. Če se bomo odločali dobro, potem bo tudi nastalo dobro. Glede na sedanje stanje smo se v preteklosti prevečkrat napačno odločali. Mogoče se le nismo zavedali kam nas peljejo naše odločitve. Mogoče se nismo zavedali, kdo sploh smo in kaj počnemo na tem svetu. Mogoče se tudi zdaj ne zavedamo, da je ključ v nas samih in ne onih drugih. Mogoče moramo stopiti na žogo, umiriti igro, si vzeti čas za premislek, kajti premislek prinaša zavedanje. Zavedanje pa dobre odločitve. Odsotnost premisleka prinaša neumnost, neumnost pa se ne zaveda, da je neumna. Ta pa le goni naprej, mi pa z njo. V prepad.

Nadnaravna bitja

Nekoč, zelo davno, sem verjel v vsemogočno, vseprisotno, strogo ampak pravično nadnaravno bitje. Moj odnos do tega nadnaravnega bitja je bil tak kot se spodobi za tovrstne odnose - mešanica skrbi in strahu na eni strani ter občudovanja in sreče na drugi strani. Kako ne bi, če je ta star moški z dolgo brado sleherni trenutek mojega življenja z nebes opazoval vsako moje dejanje, ga ocenjeval, tehtal in zabeležil v zvezek poleg imen ostalih milijonov otrok tega sveta. Pravim z nebes, čeprav sem vedel, da možakar živi v daljni deželi na severu vendar sem še kot majhen otrok vedel, da se s zemlje ne vidi cela zemlja, z nebes pa. OK, zdaj lahko ugovarjate ampak vera je vera in v veri detajli niso pomembni. Pomembno je, da vse špila brez kančka dvoma. Tega možakarja nisem nikoli srečal v živo. Tudi nisem srečal ali slišal za koga, ki ga je srečal v živo. Vendar se je vsako leto, bolje rečeno, čisto na koncu leta, pod novoletno smreko znašlo njegovo darilo, kar je bil več kot jasen dokaz o njegovem obstoju. In, da ne bo pomote, pod vsemi novoletnimi smrekami so se vsem otrokom tega sveta točno v isti noči pojavila darila tega, zares vsemogočega bitja. Tako sem takrat verjel. Globoko, iskreno, ...

Nekoč, par let po tistem zgoraj, sem preprosto nehal verjeti v to vsemogočno bitje. Pa ne zato, ker mi je nekdo rekel, da ta ne obstaja. To so mi nekateri prijatelji povedali že prej (ne mislite valjda, da smo vsi nehali verjeti istočasno) pa sem vseeno verjel naprej. Veste kako je s tem, vera je vera in ni močnejše sile od samoprevare in sladkosti življenja v utvarah. Pa sem vseeno v nekem trenutku enostavno nehal verjeti. Verjetno celotna zgodba ni več pasala v mojo miselno matrico, mogoče je šlo za določeno stopnjo zrelosti ali kaj drugega. Odraščanje pa take fore. Ne rečem, da kljub vsemu nisem še naprej, vsakič znova, pod novoletno smreko dobil "njegovega" darila. Sem, in še danes ga. In še danes se še vedno veselim te luštne ljudske folklore. 

Ne poznam nobene odrasle osebe, ki ni šla skozi podobno zgodbo. Predvidevam, in upam, da se ne motim, da čisto vsak človek prej ali slej pride, sam od sebe, do spoznanja, da je Dedek Mraz mit in ne resnična osebnost. To gre nekako z roko v roki z odraščanjem, dozorevanjem. Kaj bi rekli, če bi srečali odraslo osebo, ki iz srca verjame v Dedka Mraza, to najbolj vsemogočno nadnaravno bitje svojega otroštva?

OK, priznam, po tem, ko sem nehal verjeti v to specifično nadnaravno bitje, sem še vedno malenkost verjel v vampirje, volkodlake in Drakulo. Večinoma čisto malo, po vsaki srhljivki na televizija pa malo bolj. Ampak tudi to me je s časom minilo.

S časom, mnogo kasneje, sem opazil zanimiv pojav (pa ne, da se je ta pojavil ravno takrat, le jaz sem ga takrat opazil). Veliko odraslih oseb, taistih, ki so zavrnili obstoj Dedka Mraza, vampirje, volkodlake in kar se da ostalih nadnaravnih bitij kot absurdne in smešne, je sprejelo za resnične bogove, angele, hudiče, ... Skratka, eno vero so zavrnili kot nesmiselno (nezrelo, infantilno) in sprejeli drugo vero kot življenjsko dejstvo. Eno nadnaravno bitje so zavrnili, drugo sprejeli. Čeprav sta si na nek način podobna. Oba sta vseprisotna, vsemogočna, ocenjujoča, oba imata brado in sta moška, en leti na saneh drugi hodi po vodi, ... 

Verjeti pomeni vzeti za resnično dejstvo, ki ga ne znamo ali ne moremo dokazati. Verjamemo vsi, ta mehanizem je del naše duševnosti. Ko zbolim, grem k zdravniku, ker verjamem, da mi bo pomagal, čeprav tega ne morem niti znam dokazati. Ravno tako verjamem, da je pristojna inštitucija zadosti dobro izobrazila zdravnika, da mi bo pomagal. Tudi tega ne znam dokazati, zato lahko rečem le, da v to verjamem. Enako bi rekel za zdravila, ki mi jih bo predpisal. Pa še marsikaj bi lahko naštel. Vem pa, da si je moj prijatelj včeraj skuhal kavo. Temu ne morem reči, da verjamem, ker to vem, sem to videl in znam dokazati. Stvarem, ki jih zares vemo, ne moremo reči, da v njih verjamemo. 

Verovati pomeni verjeti v nadnaravna bitja, bogove, božanstva, demone, angele, viline, ipd. Ste mogoče slišali za verstvo, ki časti Aspirin ali stetoskop? Ali obstaja cerkev v kateri se lahko pomolim sredstvu za zmanjšanje prostate? Prosim, sporočite mi naslov, rad bi opravil kakšno molitev v tej cerkvi.

Zgodovina verstev je tudi zgodovina darovanj. Pogosto žrtvovanj. Tudi človeških življenj. Verska literatura je polna tovrstnih opisov. Dedka Mraza, edino nadnaravno bitje, ki nam je v življenju nekaj dalo, smo zamenjali za nadnaravno bitje, ki nam bo nekaj naredilo samo, če si to naredimo sami, ter nas bo scvrlo v peklu, če v to in ostale njegove besede ne verjamemo. 

Razmišljam kaj bi se zgodilo, če bi v neki fazi dozorevanja ljudje nehali verjeti v bogove in začeli verjeti v Dedka Mraza in ne obratno, kot se to ponavadi zgodi? Koliko ljudi bi v preteklosti umrlo, ker so zavrnili boga, ki jim je enkrat na leto nekaj podaril? Veste vi?